[ Pobierz całość w formacie PDF ]
no v mrak, dokler se ni vrnil v krãmo. Umrla mu je bila
Ïena za jetiko in to ga je zelo potrlo; spomnil se je 0 ele
po njeni smrti, da jo je imel rad.
Tudi pisar se je zelo postaral; suh je bil kakor trska, v
sivem obrazu ni bilo veã kaplje krvi. Sin mu je bil 0 el na
popotovanje, hodil je bogvekod in se ni oglasil. âe je
pri0 el na klanec pismono0 a, je stal pisar na pragu in gle-
dal, ãe ne zavije morda k njemu; pismono0 a je stopal
196
NA KLANCU
BESeDA
poãasi navkreber, pisarju se je Ïe zdelo, da gre narav-
nost proti njemu toda pokimal je nalahko z glavo in
je 0 el mimo.
Ljudje so se starali, so se izpremenili, klanec sam pa
se ni niã izpremenil. Komaj je umrl siromak, je pri0 el
drugi v prazno izbo in zdelo se je, da je ãisto podoben
umrlemu. Isti sesu0 eni obraz in iste vdane in temne oãi.
Tudi siroma0 ne koãe se niso izpremenile; razpadale so
tako poãasi, da je bilo opaziti komaj v desetih letih malo
izpremembo; ometa ni bilo veã na nobeni; na slami, ko-
likor je ni bil izrval in razmetal jesenski vihar, je rasel
mah; okna so bila tupatam zadelana s papirjem & Spo-
daj v trgu pa se je izpreminjalo Ïivljenje; nove hi0 e so
vstajale, prihajali so novi ljudje, zmerom bolj veselo in
glasno je bilo; ali kolikor bolj se je trg 0 iril, tembolj je bil
klanec poln. Prej so bile nekatere izbe ãisto prazne; nih-
ãe ni stanoval v njih in veter je pihal skozi razbita okna.
Zdaj so gostovali celo pod streho sami ljudje, ki jih je
bilo vrglo Ïivljenje preko praga. Trg se je 0 iril in klanec
se je polnil kolikor veãja je bila kuhinja, toliko veã je
bilo pomij.
*
Pisar je upal.
197
NA KLANCU
BESeDA
»Kdo ve, saj ni nikjer zapisano, da bi se morali izgu-
biti. Pride morda danes ali jutri in mi bo v oporo na sta-
ra leta. Priãakujem ga.«
Priãakoval je sina neprestano; kadar so se oglasili pod
oknom koraki, kadar so za0 kripale duri, se je zdrznil.
»Svet je velik, zakaj bi ravno on ne na0 el prostora, da
bi varno sedel. Ne pi0 e mi, ãaka, zato da me razveseli
nenadoma & Boste videli, kako se povrne & !«
In videl ga je pred sabo, velikega, ãrno obleãenega,
zlata veriÏica na telovniku: »Dober dan, oãe; ste paã mi-
slili, da ne pridem!«
Tako ni bilo minute, da bi ne mislil nanj, govoril in
sanjal je o njem.
âevljar ni niã sanjal in niã upal. Hãi mu je 0 la sluÏit h
kmetu, sina je bil dal k ãevljarju v trg, tistemu, ki ga je bil
izgnal na klanec. Ostal je sam in ni mu bilo dolgãas; po-
dnevi je krpal, zveãer je sedel v krãmi.
»Jaz nisem dal otrok tako daleã,« je dejal, »zato da
bodo na0 li precej spet na klanec.«
Ali kadar je 0 el mimo hi0 e, kjer je samotarila Mihov-
ka, ga je potegnilo nekaj ãudnega proti durim. Ni bilo
upanje, ali morda je bila nezavedna Ïelja, da bi se ne
izpolnilo njegovo Ïalostno prorokovanje: »Vsi se bodo
izgubili, vrnili se bodo na klanec in bodo na klancu po-
ginili, kakor jim je bilo usojeno od zaãetka!« Molãal
je in je ãakal, da bi Mihovka izpregovorila, toda videl je
198
NA KLANCU
BESeDA
na njenem obrazu, da se niã ni izpremenilo, in skoro
hudobno veselje se mu je zgenilo v srcu, posebno ãe je
bil pijan.
»Niã ne pi0 ejo? Seveda niã ne pi0 ejo! & Kako bi pisa-
li, ko jim je slab0 e nego nam. Mi Ïivimo takole mirno in
stradamo vsaj doma, v svoji izbi, kjer nas Ïiv ãlovek ne
vidi, da bi se nam posmehoval. Ampak stradati med
tujimi ljudmi, to je vse kaj drugega; stradanje 0 e ni naj-
huj0 e potikati se okoli, prositi ljudi, ki te gonijo pre-
ko praga to je hudo, Mihovka! Naj bi bili ostali na
klancu; kaj jih je gnalo ven!«
In Francki sami je zastokalo v srcu: »Zakaj so 0 li?
Zmerom manj0 e je bilo njeno upanje, sama mu ni ve
verjela in le igrala se je ãasih z lepimi mislimi, ki je vede-
la, da so otroãje in da se nikoli ne bodo izpolnile &
·la je bila v Ljubljano pred letom dni, jeseni. Pri0 la je
na stanovanje, Lojzeta ni bilo.
»Kje je Lojze?«
»Ni ga veã pri nas ne bom imela ljudi zastonj na
stanovanju.«
Francka je omahnila.
»Kam je 0 el?«
»Jaz ne vem; nisem 0 la za njim.«
»Kdaj je 0 el?«
»Mesec dni bo Ïe; kaj vam ni pisal?«
199
NA KLANCU
BESeDA
»Ni pisal!« je odgovorila Francka in je sedla na stol v
kuhinji.
»Tudi v 0 olo ni veã hodil zadnje ãase,« je govorila go-
spodinja dalje. ȉisto se je zanemaril, izgubil. Raztrgan
je hodil okoli kakor lump, do kolena je imel hlaãe raz-
klane & Saj so mu pripravili nekoga, da bi ga uãil; tako
bi bil zasluÏil dva goldinarja na mesec, pa ga je pustil; 0 e
0 tirinajst dni ni hodil tja.«
Francki je legalo nekaj silnega na rame; klonila je gla-
vo in ni sli0 ala niã veã, a gospodinja je pripovedovala
dalje.
»Pa tudi tako bi ga ne imela veã na stanovanju. Ne-
po0 ten je bil pri0 la sem nekoã v kuhinjo in sem ga
videla, ko si je odrezal kos kruha; 0 e zganil se ni, spra-
vil je kruh prav poãasi za suknjo in je 0 el na cesto & Iz-
gubil se bo, nikoli ne bo niã iz njega. Tudi na Boga je
pozabil in zdaj se mu tako godi. Zveãer ni maral veã mo-
liti; ko so drugi pokleknili, se je lepo razpravil in je legel.
V cerkev ni 0 el nikoli, doma je leÏal v nedeljo ves dan in
0 e obul se ni. Seveda je imel take ãevlje, da bi ljudje gle-
dali za njim; ampak v cerkev bi bil 0 el vendar lehko, ker
Bog ne gleda na ãevlje & «
Ko je gospodinja 0 e govorila, je Francka poãasi vsta-
la in je 0 la proti durim.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]