[ Pobierz całość w formacie PDF ]

221
BOBRI 3: VRH BESeDA
PRAZNO OBZIDJE
orela so Ïita. Koli0 ãe Ostrorogovcev je imelo dosti
Zopraviti z Ïetvijo. Îenske kar vse in 0 e dokaj mo0 -
kih. Drugi pa so dan za dnevom hodili na lov in dona0 ali
obilno plena, da Ïanjcem in Ïanjicam ni manjkalo mesa.
Zdelo se je, kakor da se bojevniki Ostrorogega Jelena za
vzhodnjake kar niã veã ali pa zelo malo menijo, ãeprav
so kdaj pa kdaj 0 e vedno premenjavali z njimi uplenje-
no divjad.
Otroci so se golobradih ãrnolascev naravnost izogiba-
li. Kaj bi se jih ne! Radovednost so bili Ïe davno napas-
li. Tujci jih niso nikoli prijazno gledali. Nazadnje so pa
0 e zvedeli, da je ãarovnica Medeja umorila in razsekala
svojega lastnega bratca. Hov! In pa  Po jasah so zore-
le rdeãe jagode, po go0 ãavah pa ãrne borovnice. Juh!
Mar so bili otrokom polizanci in tiste vlaãugarice s ko-
li0 ãa Turovcev. ârno si barvajo obrvi, lepotiãijo si obraz
in ustnice imajo rdeãe, kakor bi izpijale otrokom kri.
Kuzle! Nobena krastaãa ni tako nagnusna.
Po rokah in obrazih zaãrnela od borovnic se je mla-
deÏ od jutra do veãera mudila na trdini, si pekla gobe,
zdaj pa zdaj tudi kakega ptiãa ali v ilovico zagnetenega
222
BOBRI 3: VRH BESeDA
jeÏa, zveãer pa prinesla na koli0 ãe polne tobolce jagod
in borovnic, da so tudi odrasli imeli vse poãrnele zobe in
so Ïenske jagodiãje su0 ile 0 e za zimo. Se res kar nihãe ni
utegnil kaj prida ukvarjati s tujci v kamnitni ogradi pod
Strmim hribom  ljubljanski magistrat stoji dandanes
nekako tam  Vsi so se zana0 ali na sivoglavega Ostro-
rogega Jelena. Bo Ïe ukrenil, da bo prav. Najbolj je bila
preverjena o glavarjevi presku0 eni modrosti Bela Ovca.
Vraãilja mu je hotela celo spremeniti ime v Belega Med-
veda. Pa gospodar ni hotel privoliti. Se je 0 e vedno za-
na0 al na kosti belega bobra, ki Ïe o pravem ãasu spre-
govore. Tudi je bilo Ostrorogi Jelen preslovito ime. Kaj
bi mu jemali na siva leta ostrino. Saj 0 e ni ope0 al.
Koli0 ãe pod RoÏnim hribom je zgodaj zahrumelo. Z
njim vred so se to jutro razÏiveli tudi najbliÏji sosedje,
ãrnolasi vzhodnjaki. Le kaj nameravajo?
Ostrorogovci so se raz0 li po vsakdanjih opravkih.
Nad Velikim jezerom so se spreletavali ptiãi, v jatah in
posamiã. Raz Brdo, od vzbokle planjave zrele p0 enice,
se je razlegla pesem mladcev in mladenk. Iz izliva Reke
je pa priveslala mogoãna Argo. Nekako teÏe natovorje-
na se je zdela danes kakor drugakrati.
Ostrorogi je sedel pred svojo veliko koão pod rogov-
jem orja0 kega jelena. Poleg njega je na tleh ãepela Bela
Ovca in povezovala v snopiãe zeli0 ãa za vraãenje. Nano-
sili so jih ji bili od vseh strani. Sama ni veã zmogla dalj-
223
BOBRI 3: VRH BESeDA
0 ega pota. ·e prebirati in su0 iti ji je morala pomagati
cvetje in zelenje in korene hãi Jezerna RoÏa, sama Ïe
starka. Tudi videla je od blizu Ovca slabo. RoÏe je pre-
poznavala bolj po vonju kakor na oko. Na daleã sta pa
oba z Ostrorogim videla in razloãevala 0 e kaj dobro.
Ladja vzhodnjakov je Ïe koj spoãetka pokazala, da se
tudi danes kakor skoraj vselej ne misli pribliÏati koli0 ãu
Ostrorogovcev. Kakor hoãe. Argo je nastavila naravnost
proti prelivu med prvima otokoma. K Turovcem seveda.
Prav! Saj so se krvno pome0 ali, niãvredneÏi, s ãrnolasci.
Sram jih bodi!
Bolj kakor Turovci so Jelena boleli nekateri drugi ro-
dovi. Z mameãimi praznimi obljubami, nekaj pa tudi z
groÏnjami, jih je Ko0 ata Jelka speljala na stran vzhod-
njakov. Ostrorogi je priznal in si ni tajil, da je Ko0 ati
uspelo spodnesti mu lestev, po kateri je stopal proti svo-
jemu vrhu. Sedaj ga paã nikoli ne doseÏe. Jelenu se je
zazdelo, da je podoben staremu bobru, ki si je z velikim,
veãletnim trudom postavil s svojo druÏino najvi0 je ko-
pi0 ãe v vsem zalivu. Na njegov obli vrh, se je nadejal, se
bo hodil sonãit in razgledovat in ukazovat vsemu obseÏ-
nemu bobri0 ãu na stara leta. In ko mu je zaãela siveti
tudi dlaka in je kazalo, da postane ves bel in da ga bodo
ãastili in prosili varstva celo ljudje, je nepriãakovano pri-
drla voda in izpodnesla njegovo gradi0 ãe. Zru0 ilo se je
nanj in ga ubilo. Hhhm!
224
BOBRI 3: VRH BESeDA
Ostrorogi ni maral veã gledati proti ladji vzhodnja-
kov. Obrnil se je naokrog in se zazrl na Brdo, kjer je pa-
dala pod malimi bronastimi srpi zlatozrela p0 enica. Le-
tina je dobro plenjala. Gospodar najveãjih in najbolj ob-
seÏnih lazov na trdini ob Velikem jezeru je pa gledal
mrko predse. Njegovo veliko setev so Ïeli zahrbtni ãrno-
lasi vzhodnjaki. Srpe jim je posodila gospodovanja Ïelj-
na Ko0 ata Jelka, tista, ki jo je bil on kot mladenko za-
vrnil, da ni zanesel zdrahe v po0 teni sosednji gorjanski
rod Kozorogovcev. Ko0 ata se pa ni ustra0 ila tujcem na
ljubo spodkopati koli0 ã v Velikem jezeru. Misli, da bo
zagospodarila. Nikoli! Ona sama utegne najprej pasti
raz lastno koli0 ãe.
Ostrorogi Jelen se je bil bridko razvnel. Da je sedaj
stopila predenj Jelka, bi se prav gotovo ne zmogel ukro-
titi. Ne. Ne preklal bi ji glave s sekiro, babi. Najraje bi jo
zgrabil z rokami za vrat in jo zadu0 il. Pa saj nima spre-
umevnosti, sova stara.
Raz krov ladje Argo so zadonele strune in se je ogla- [ Pobierz całość w formacie PDF ]